O MENI
Kot otrok sem bila veliko v fantovski družbi. Tako mi plezanje na drevesa, izdelava frač, igranje s frnikolami, igre z žogo, izdelava iglujev, tunelov bilo bliže kot skakanje z gumitwistom ali igranje s pupami. Všeč mi je bilo, da so me fantje sprejeli takšno kot sem, ker dekleta ponavadi vedno ocenjujejo, če si dovolj “dober” za njihovo družbo. Hitro sem začela hoditi k tabornikom, saj mi je bilo taborništvo položeno v zibelko. Oba starša sta bila tabornika, tako sem nadaljevala to tradicijo, ker tam sem se počutila domače, in sem lahko bila jaz.
Všeč mi je bilo, da sem že kot 11 letna deklica lahko odkrivala svet in delala dobra dela. Imam to srečo, da sem brihtna in imam odličen spomin, tako da sem osnovno šolo z lahkoto naredila z odličnim uspehom. Na srednjo šolo sem hodila na Škofijsko gimnazijo A. M. Slomška. Še posebej sem ponosna, da sem bila prva generacija. Šola je bila super, bila sem pridna, vestna učenka. A to je tudi vse. Lahko bi rekla, da nisem izstopala, da sem se potuhnila in bila kot siva miška. V teh letih so nekatera dekleta že imele fante, jaz o čemer drugem kot o tabornikih nisem želela niti slišati. Že takrat sem bila vodnica in imela svoj vod. Ponosna sem bila, da so mi zaupali odgovornost, da lahko mlajšim pokažem kdo in kaj so taborniki.
Življenje sem posvetila karieri in reševanju sveta. Diplomirala iz mikrobiologije, nato se poglobila v rastlinsko genetiko (DNA) in iz nje tudi doktorirala. V življenju me spremlja taborniški moto: “Taborniki ustvarjamo boljši svet!”, zato svoje znanje, izkušnje z veseljem dajem naprej, mlajši generaciji.
Življenjske lekcije, ki sem jih dobila skozi življenje, so bile “krive”, da sem obudila svojo strast do pisanja in postala pisateljica (že v srednji šoli sem redno pisala za šolski častnik). Ker sem dober poslušalec in kdaj pa kdaj tudi komu svetujem, če vpraša za nasvet, je bila to dobra iztočnica, da je leta 2016 nastal moj prvenec Razgaljena Sophie ( http://vesnapise.com/razgaljena-sophie/ ). Ker sem tabornica od malih nog, so mi vrednote kot so pripravljenost pomagati, timski duh, spoštovanje ljudi in narave (po)ostale zakoreninjene v meni. Vseh teh taborniških let se zelo rada spominjam in jih še živim, zato želim vsaj delček tega zanimivega taborniškega življenja, ki je polno dogodivščin deliti z otroki. Tako sem dobila idejo o taborniški zbirki, ki sem jo ljubkovalno poimenovala Bumbarji, saj so njeni junaki včasih nerodni, včasih pametni popotniki, pustolovci, avanturisti, ki iščejo nove dogodivščine.
