O meni

   Pisal se je 9. oktober leta 1982, ko sem prišla na svet kot prvorojenka ljubečima staršema Andreji in Bojanu Novak v mariborski porodnišnici. Njuna sreča se ni skalila niti, ko so jima zdravniki povedali, da imam zajčjo ustnico, in da bom imela govorno napako. Tudi sluh sem imela slab. S pomočjo logopedov, otorinolaringologov se je moje zdravje hitro izboljšalo in postalo dobro. Res je, da je relacija MB-LJ-MB vsaj 2x na leto do 20.leta, postala stalnica. No, tako vsaj nikoli nisem imela težav z vožnjo v avtomobilu.

   Kot otrok sem bila veliko v fantovski družbi. Tako mi plezanje na drevesa, izdelava frač, igranje s frnikulami, igre z žogo, izdelava iglujev, tunelov bilo bliže kot skakanje z gumitwistom ali igranje s pupami. Všeč mi je bilo, da so me fantje sprejeli takšno kot sem, ker dekleta ponavadi vedno ocenjujejo, če si dovolj “dober” za njihovo družbo. Hitro sem začela hoditi k tabornikom, saj mi je bilo taborništvo položeno v zibelko. Oba starša sta bila tabornika, tako sem nadaljevala to tradicijo, ker tam sem se počutila domače, in sem lahko bila jaz. V vrtcu, šoli, si me je kdo privoščil zaradi izgovorjave kakšne besede ali zajčje ustnice. Spomnim se vzdevkov in vzklikov, kot bi jih slišala še danes: maki, buldog ipd…A to sem potlačila in sem šla tja, kjer so me imeli radi.

   Všeč mi je bilo, da sem že kot 11 letna deklica lahko odkrivala svet in delala dobra dela. Imam to srečo, da sem brihtna in imam odličen spomin, tako da sem osnovno šolo z lahkoto naredila z odličnim uspehom. Na srednjo šolo sem hodila na Škofijsko gimnazijo A.M.Slomška. Še posebej sem ponosna, da sem bila prva generacija. Šola je bila super, bila sem pridna, vestna učenka. A to je tudi vse. Lahko bi rekla, da nisem izstopala, da sem se potuhnila, in bila kot siva miška. V teh letih so nekatera dekleta že imele fante, jaz o čemer drugem kot o tabornikih nisem želela niti slišati. Že takrat sem bila vodnica in imela svoj vod. Ponosna sem bila, da so mi zaupali odgovornost, da lahko mlajšim pokažem kdo in kaj so taborniki.

   Pa fantje? Ah, dajte no. Na avtobusu sem šla stat v najtemnejši kot, samo da me nihče ni videl ali se mi približal. Tako je bilo celo srednjo šolo. Enkrat, zdi se mi pri 17-ih sem celo zbrala pogum in šla na eno srečanje, ki pa se je končalo s poskusom posilstva. K sreči so se mi takrat leta v deški družbi obrestovala… Takrat sem se odločila, da zaključim z moškimi in se posvetim karieri in reševanju sveta. Za nameček je bil zaključek srednje šole padec na maturi, in to pri “teti” poročeni v našo žlahto. Tako sem leto dni pavzirala in delala na tekočem traku. Želela sem pomagati živalim, in se vpisati na veterinarsko fakulteto v Ljubljano. A sem spet imela smolo. Po vpisu na fakulteto sem izvedela, da sem v čakalni vrsti za zadnjo operacijo. Rekli so mi, da bo okrevanje dolgo približno pol leta. Tako sem prestavila šolanje še za eno leto. A se je splačalo. Doživela sem tako notranjo kot zunanjo preobrazbo. Počutila sem se – lepo. V tem času je želja po Ljubljani izvenela in se je našla druga priložnost. Ena izmed mojih otroških želja je bila, da bi iznašla zdravilo za Aids. Izvedela sem, da lahko na mariborski fakulteti za kmetijstvo diplomiram iz mikrobiologije. In tudi to sem naredila, z odliko.

   Marsikoga žene naprej želja po uspehu, a mene je travma iz otroštva, da sem se poglobila v genetiko (DNA) in iz nje tudi doktorirala. Sicer iz rastlinske, a odgovore na vsa svoja vprašanja sem uspešno našla.
Kaj pa študentsko življenje, žuranje ipd.? Morda sem čudna in se zelo razlikujem od ostalih študentov, ampak alkohol, droge in avanture z moškimi niso bile zame.

   To je bila dobra iztočnica za pisanje prvenca, tako je leta 2016 nastala knjiga Razgaljena Sophie, oz. lahko bi rekli tudi “Čakajoč na gospoda Tapravega” ( http://vesnapise.com/razgaljena-sophie/ ).